Književnost druge polovice 20. stoletja

Književnost druge polovice 20. stoletja

Po 2. svetovni vojni se slovenska književnost razvija med socialističnim realizmom (zgodnja povojna leta, ideološko usmerjena literatura) in kasnejšim odpiranjem k modernizmu/eksistencializmu (od 1950-ih dalje). Ključna imena: Edvard Kocbek (pesnik in esejist, eksistencialna in etična vprašanja vojne/povojnega časa), Dane Zajc (temačna, eksistencialna, simbolna lirika), Lojze Kovačič (avtobiografska proza, npr. Prišleki — izkušnja begunstva/izobčenosti).

V drami se uveljavi absurdna drama (npr. vplivi Becketta), v prozi pa modernistični roman z eksperimentalno pripovedno tehniko.

Zgled: Kovačičevi Prišleki avtobiografsko opisujejo travmo vrnitve/izgnanstva (avtor kot otrok pride iz Švice v Slovenijo med vojno in je tam obravnavan kot tujec) — osebna izkušnja izkoreninjenosti postane širša eksistencialna tema.

Pogosta napaka: dijaki mislijo, da je bila vsa povojna literatura ideološko nadzorovana propaganda — v resnici so avtorji, kot Kocbek in Zajc, kljub cenzurnim pritiskom ustvarjali kompleksno, eksistencialno literaturo, ki presega preprosto ideološko shemo.