Jezikovne ravnine in univerzalnost jezikovnega sistema

Jezikovne ravnine in univerzalnost jezikovnega sistema

Jezik je sistem znakov, ki deluje na več med seboj povezanih ravninah: glasoslovna (glasovi, naglas), besedoslovna/pomenoslovna (besede in njihov pomen), besedotvorna (tvorjenje novih besed), oblikoslovna (spreganje, sklanjanje), skladenjska (povedi, njihova zgradba) in besediloslovna (celotna besedila).

Univerzalnost pomeni, da imajo VSI naravni jeziki na svetu te iste temeljne ravnine, čeprav se konkretna pravila med jeziki razlikujejo (npr. slovenščina ima sklone, angleščina jih skoraj nima, a ima strožji besedni red).

Zgled: beseda "hiša" obstaja na besedoslovni ravni (ima pomen), na oblikoslovni ravni jo sklanjamo (hiša, hiše, hiši...), na skladenjski ravni pa nastopa v vlogi osebka ali predmeta v povedi.

Pogosta napaka: dijaki mislijo, da je "univerzalnost" isto kot "enakost" jezikov — v resnici imajo vsi jeziki te ravnine, a se KONKRETNA pravila (npr. koliko sklonov, kakšen besedni red) med jeziki zelo razlikujejo.