Pravorečje

Pravorečje

Pravorečje so pravila glasovne (govorjene) rabe jezika — pravilna izgovorjava. Ključni elementi: naglasno mesto (na kateri zlog pade naglas), naglasna kakovost (dolžina, ton — ozki/široki glasovi), izgovor posameznih glasov in izgovor prevzetih besed.

Knjižna izreka se lahko razlikuje od pogovorne — npr. v knjižni izreki izgovarjamo "smo" z ozkim o, medtem ko se v vsakdanjem govoru pogosto sliši drugačna barva glasu. Pri prevzetih besedah (tujkah) pravorečje določa, ali jih izgovarjamo "poslovenjeno" ali bližje izvirnemu jeziku (npr. "džins" izgovorimo poslovenjeno, ne po angleško).

Zgled: beseda "gospa" ima naglas na drugem zlogu (gospá), medtem ko bi napačna, po analogiji z drugimi besedami izgovorjena oblika naglasila prvi zlog — knjižna izreka natančno določa, katera je pravilna.

Pogosta napaka: dijaki enačijo pravopis in pravorečje — pravopis se nanaša na PISANJE (velika začetnica, ločila), pravorečje pa na IZGOVOR (naglas, glasovi); isto besedo lahko pravilno zapišemo, a napačno izgovorimo, ali obratno.