Glasoslovje

Glasoslovje

Glasoslovje proučuje glasove govorjenega jezika. Slovenščina ima samoglasnike (a, e, i, o, u — pri e in o tudi ozke/široke različice) in soglasnike, ki jih delimo po zvenečnosti (zveneči: b, d, g, z, ž... / nezveneči: p, t, k, s, š...) in po mestu/načinu tvorbe.

Pomemben pojav je glasovno naglaševanje — slovenščina ima prosti naglas (mesto naglasa ni fiksno, npr. vedno na prvem zlogu kot v češčini), zato se lahko naglas premika pri sklanjatvi/spregatvi (npr. "roka" — "rôk"). Poznamo tudi tonemski naglas (dolgi/kratki, akutirani/cirkumflektirani) v nekaterih narečjih in knjižni izreki.

Zgled: besedi "kót" (geometrijski lik) in "kot" (veznik za primerjavo) se v knjižni izreki razlikujeta po dolžini/tonu naglašenega samoglasnika, čeprav sta zapisani enako brez naglasnih znamenj.

Pogosta napaka: dijaki enačijo črko in glas — npr. črka "e" lahko predstavlja različne glasove (ozki e v "less", široki e v "sedem"), zapis pa tega razločevanja pogosto ne kaže.