Stare neevropske književnosti in antika

Stare neevropske književnosti in antika

Stare neevropske književnosti (npr. staroindijska, staroegipčanska, staroperzijska) so med najstarejšimi ohranjenimi pisnimi izročili — pogosto verskega/mitološkega značaja (npr. indijska Bhagavadgita).

Antika (stara Grčija in Rim) je temelj evropske književnosti: ep (Homerjeva Iliada in Odiseja — junaška, verzna pripoved), tragedija (Sofoklov Kralj Ojdip — usoda, krivda, katarza) in komedija (Aristofan) so nastali prav v tem obdobju. Antična retorika in filozofija (Aristotelova Poetika) sta postavili temelje literarne teorije, ki jo uporabljamo še danes (npr. pojem katarze, tri enotnosti drame).

Zgled: Sofoklov Kralj Ojdip ponazarja tragično ironijo — gledalec ve, česar junak ne ve (da je nevede ubil očeta in poročil mater), kar ustvarja dramatično napetost.

Pogosta napaka: dijaki mislijo, da je antična književnost "zastarela" in nepomembna za današnji čas — v resnici antični pojmi (tragedija, katarza, junak s tragično napako) še danes oblikujejo, kako razumemo zgodbe in drame.